Ura anatomije: Laž in neresnica

"Tisti, ki izgovarja neresnico, ne laže," piše Sveti Avguštin, vendar pa "ni laži brez namena, volje, da bi se zavajalo." Zgodovina pojma laži je zapletena in jo lahko spremljamo od antike do danes, še bolj zapletena pa je praksa laganja. Kant in Sveti Avguštin sta bila izrecna v zapovedi, da je nujno govoriti resnico, "ne glede na to, kako velika bi bila škoda, ki bi iz tega lahko izhajala," je pisal Kant. Po drugi strani pa naša prepričanja, zmote, samoomejevanja vsekakor prispevajo k zapletanju odnosa med lažjo in neresnico, ko ne moremo več govoriti o "laži sami po sebi" ali "laži kot taki" in moramo v procesu razumevanja prakse laganja razumeti tudi kontekst. Umetnost, predvsem književnost, je v postopku fikcionalizacije verjetno najmočnejša laž, ki govori resnico. Po drugi strani pa je v ne-umetniškem polju odnos med lažjo in resnico pogojen s praktičnim ciljem, ki najpogosteje izniči Kantov imperativ govorjenja resnice. Danes živimo v dobi postresnice, ko mnenje in izkušnja zanemarjata objektivno dejstvo, zato resnica ni več ena sama, prav tako pa so tudi laži in oblike laganja različne. Ali to pomeni, da lahko danes govorimo le o neresnicah in če je tako, katere mehanizme ima človeštvo na voljo, da bi prepoznalo laž?