Hitlerjeva sodišča (E2)

Uničenje tradicionalnega pravnega reda je bil eden manj znanih, a vseeno bistvenih ciljev nacistične države. Vzpostavitev nacionalsocialističnega pravosodja je bila prednostna naloga pri vzpostavljanju družbe, ki so jo urejali krvni in rasni zakoni. Cilj nacistov je bila podreditev sodstva in uveljavitev novega prava, kar jim je s sodelovanjem pravnikov tudi uspelo. Tako so nacisti po takrat veljavnih zakonih in odlokih lahko izvajali grozodejstva, kot je bila Akcija T4 - prisilna evtanazija duševno zaostalih ljudi. Po koncu vojne so na nürnberških procesih sodili nacističnim vojnim zločincem, odgovornim za zločine proti človeštvu. V Zvezni republiki Nemčiji pa je bilo leta 1957 kar 77 odstotkov visokih uradnikov pravosodnega ministrstva bivših nacistov. 2. del Spomladi 1934, po smrti maršala Hindenburga, se je Hitlerju ponudila priložnost za uveljavitev absolutne oblasti v Nemčiji. To mu je tudi uspelo, saj je po noči dolgih nožev zelo oslabil moč SA, premagal opozicijo, odstranil svoje nasprotnike in si podredil sodstvo. Odvetnico Lilo Kuznitsky so zaradi pomoči Judom in zarotnikom obsodili in jo usmrtili z giljotino. Odvetnik Hans Litten je po dolgotrajnem mučenju v koncentracijskem taborišču naredil samomor. Nacistični pravnik Werner Best je bil pozneje obsojen na smrt, a je v zaporu preživel le šest let. Rabelj Johann Reichhart pa je po vojni usmrtil veliko število vojnih zločincev - svojih nekdanjih nacističnih delodajalcev.