Pričevalci: Ivan Strnad

V seriji Pričevalci objavljamo zanimive življenjske zgodbe naše starejše generacije iz Slovenije in sveta.

96-letni Ivan Strnad je prava zakladnica spominov o dogajanju v okolici Šentjanža na Dolenjskem. Rojen je bil na Gradcu v družini petih otrok. Doma so imeli kmetijo, vse delo so opravljali ročno in tudi otroci so morali kmalu poprijeti zanj. Oče je delal v rudniku v Krmelju. Tam se je prehladil in pozneje zaradi tega tudi umrl. Pričevalec se spomni napetosti med liberalci in klerikalci v času Kraljevine Jugoslavije. Po napadu na Jugoslavijo je njihova kmetija prešla pod nemško oblast, zato se je družina morala popisati in nacistična oblast je pripravila sezname za izseljevanje. Jeseni leta 1941 je morala zapustiti kmetijo in se izseliti tudi Strnadova družina. Ivan se takole spominja: »To je bil samo jok, kaj bo zdaj, kdaj pridemo nazaj. Eni so govorili, da čez en mesec, eni, da čez eno leto, eni pa, da nikoli več. Hudo je bilo, mi otroci tega še nismo še tako občutili, ampak za starše je bilo pa grozno. Jaz se dobro spominjam, ko smo prišli v taborišče. S seboj pa nismo mogli vzeti nič več, ker se ni dalo nesti. Vzeli smo le nekaj obleke pa za pojesti, pa saj ni bilo kaj veliko.« Zbrali so jih v gradu Rajhenburg, nato odpeljali v Würtenberg ter nastanili v koncentracijskem taborišču, ki je bil ogromen samostan. Z očetom sta imela srečo, saj sta največ delala na samostanskem vrtu in z redovnicami so bili v lepih odnosih. Večina drugih Slovencev je delala v nemški vojaški industriji. Osvobodili so jih Maročani v francoskih uniformah, domov pa so prišli šele septembra leta 1945. Nova komunistična oblast pa vračajočim izseljencem ni zaupala, se spominja Ivan in dodaja, da je bilo pred vojno bolje kot takoj po vojni. Kmete so preganjali z visoko odmerjeno obvezno oddajo živil. V času, ko so bili v izgnanstvu, se je doma razrasla revolucija, ki je zagrešila številne umore domačinov. Potem je nastopila protirevolucija – ustanavljati so začeli vaške straže in kolo medslovenskega nasilja se je zavrtelo. Ivan pove zgodbo o lokalnem partizanu Milanu Majcnu. Leta 1954, ko je šlo za Trst, je bil Ivan mobiliziran, sicer pa je ostal doma na kmetiji, kjer sta si z ženo ustvarila družino. Delo je bilo trdo, prava pridobitev je bila prva kosilnica BCS, ki jo je kupil ženin stric iz Amerike. Ivan se je razveselil samostojne Slovenije. Spremlja tudi domačo politiko, čeprav se nad vladajočimi pogosto razjezi, ker samo obljubljajo in nič ne naredijo.