Pogledi: Tišina umetnosti: Kako je ameriška kulturna scena utihnila

Oddaja z vedno zanimivimi gosti.

Eno leto Trumpa II ni pustilo sledi le v zunanji politiki, temveč je, v Evropi skoraj neopazno, prineslo tudi očitne spremembe v kulturni politiki. Za oddajo "aspekte" Jo Schück potuje v New York, Philadelphio in Washington D.C. ter išče umetnice, umetnike in kulturne ustanove, da bi potegnil bilanco po enem letu Trumpa II. Kar pa je vse prej kot enostavno. Donald Trump in njegova administracija ukrepata odločno: ne le politično, temveč tudi in predvsem pri vprašanju temeljne svobode, svobode umetnosti. Takšen je vsaj vtis, ki ga Jo Schück dobi na svojem potovanju po ameriški vzhodni obali, saj še nikoli ni bilo tako težko dobiti nikogar pred kamero: ekipa je med raziskovanjem in snemanjem prejela na desetine zavrnitev, nekatere so zvenele kot izgovori ("postaviti moramo božično drevo"), le redki pa so navedli verjetno pravi razlog: strah. Strah pred tem, da "nas bodo našli, nas opazovali", kot je zapisala neka kulturna menedžerka. Boji se, da sploh ne bi več dobila naročil. Z "njimi" so med drugim mišljeni sodelavci Kennedyjevega centra za uprizoritvene umetnosti, katerega vodstvo je bilo popolnoma zamenjano in ki je od takrat iz programa umaknilo umetniške projekte, na primer iz queerovske scene. "Trumpovi ljudje uporabljajo umetno inteligenco za skeniranje kanalov umetnikov na družbenih omrežjih," v intervjuju pravi avtor knjig Darrell M. West. Trumpova kulturna politika naj bi služila narativu o "elitistični umetnosti, ki ji ni mar za navadne ljudi". Dejstvo, da se je Kennedyjev center preimenoval v "The Donald J. Trump and John F. Kennedy Memorial Center for the Performing Arts", je sicer sprožilo proteste, ki pa so zelo hitro potihnili. Kaj se dogaja v demokratični, levičarski ameriški umetniški ssceni? Ali kultura molči? Jo Schück med drugim sreča umetnice, kot je Michele Pred, ki v kričečih kostumih pred rezidenco Donalda Trumpa protestira proti njegovim mizoginim izjavam, in jo spremlja pri ilegalni umetniški akciji v muzeju Guggenheim v New Yorku. Michele Pred pravi, da je jezna, ker se jih toliko vda, se ne uprejo in ne želijo več izstopati. Kaj se zgodi s tistimi, ki še naprej razstavljajo provokativno umetnost (kar je v očeh Trumpove administracije vse, kar je vsaj blizu scene LGBTQI+), pojasnjuje Alyssa Nitchun iz muzeja queerovske umetnosti Leslie-Lohman: kot "vzorčni primer" umetnosti, ki je padla v nemilost, so nenehna tarča desničarske scene in so prvič v zgodovini najeli varovanje. Pomoči ne dobiva od uveljavljenih mrež velikih umetniških hiš in muzejev, temveč le od majhnih, neodvisnih ustanov. Tam, v podtalni sceni, še čuti nekaj podobnega solidarnosti. Nekdanje predsednice ameriškega centra PEN, pisateljice Jennifer Egan, to ne čudi. Saj je bilo že pred drugo Trumpovo vlado v uveljavljeni umetniški ssceni običajno, da se medsebojno ne podpirajo. Nenehno so se pojavljali očitki, da se ta ali oni kulturno ne vede pravilno. "Sovražili smo to, vendar nismo nič rekli," priznava. Intrige z leve, odkrito nasprotovanje z desne: sodobna kultura je v ZDA pod pritiskom. Nekateri obiskovalci muzejev to že slutijo: pred Muzejem afroameriške umetnosti in kulture v Washingtonu Jo Schück sreča dve ženski, ki to ubesedita takole: "Sem prihajava, dokler je še mogoče."