Tega ni več: Ostmark, Westsandmann & Transitstrecke

Z padcem zidu izgine marsikaj, kar je do takrat zaznamovalo vsakdan. Včasih je to dobro, včasih škoda.

Z zrušitvijo Berlinskega zidu je na vzhodu in zahodu izginilo marsikaj, kar je do takrat zaznamovalo naš vsakdan. Pri nekaterih stvareh je to tudi dobro, a za druge je vseeno malo škoda. Včasih jih je imel vsak vzhodni Nemec v žepu: bankovce in kovance, ki so jih v DDR izdajali od leta 1973 naprej. Na njih so bili upodobljeni prizori iz delavsko-kmečke države in velike osebnosti, kot sta Clara Zetkin ali Goethe. Potem pade zid in z denarno unijo leta 1990 obstaja le še nemška marka. Po združitvi pa izgine tudi vzhodna himna. In seveda: tudi tranzitnih poti po padcu zidu nihče več ne potrebuje. Minili so časi, ko je bilo do Zahodnega Berlina mogoče priti le po štirih avtocestah skozi območje DDR. "To je potem izginilo," so rekli tudi za Sandmännchna na televiziji. In sicer za zahodnega Sandmännchna. A ta je dejansko izginil že pred padcem zidu. Ob prelomnici obstaja le še vzhodni Sandmännchen. Zmagovalec prelomnice, ki ni osvojil le naših src, temveč na koncu celo veliko filmsko platno. Padec zidu je temeljito spremenil življenje mnogih ljudi. In marsikaj, kar je bilo pred prelomnico na vzhodu ali zahodu vsakdanje, je pri tem neopaženo izginilo. Dobro in slabo - "To je potem izginilo."