Dalida, ženska, ki je sanjala o drugačnem odru

Življenje Dalide ni bilo niz uspešnic in tračev, temveč prava grška tragedija. Dne 3. maja 1987 si je Dalida vzela življenje pri 54 letih. Tik pred smrtjo je na listič na hitro zapisala nekaj besed: "Tega življenja ne morem več prenašati. Oprostite mi." Nato je legla v posteljo in pogoltnila tablete, ki jih je skrbno pripravila, skupaj s kozarcem alkohola, ki je še okrepil njihov učinek. Potem je ugasnila lučko na nočni omarici in – za razliko od vseh drugih večerov – zaspala brez prižgane luči. Kot da se prvič v življenju ni več bala teme. Vso svojo kariero je veljala za najuspešnejšo zvezdo glasbenega music-halla, najbolj priljubljeno umetnico in pevko z največ nastopi. Se je Dalida takrat lahko zavedala, da bodo njene pesmi – pa tudi zgodba o njenem življenju, ki ji je postalo neznosno – tako posebne, da jo bodo preživele še trideset let, za razliko od večine njenih kolegov, ki so po smrti padli v pozabo? Njena prijateljica Line Renaud jo je v dokumentarnem filmu Gérarda Millerja in Anaïs Feuillette opisala kot "bleščečo in temačno", kjer se pojavi še približno petnajst drugih gostov (Orlando, Serge Lama, Bertrand Delanoë, Liza Azuelos, Jean Sobieski, David Lelait-Helo in Rosy Gigliotti, Dalidina sestrična in tajnica). Line pravi, da je Dalida nenehno dvomila vase ter v svoje ljubezensko in poklicno življenje, zato se je vedno počutila nepopolno. "Kdo bi se lahko za vedno vezal name, glede na moje delo?" je dejala v nekem intervjuju. Ko je pela pred tisoči očaranih gledalcev in mislila, da jo bo množica zadušila, je dodala: "Uspeh je včasih zastrašujoč." Dokumentarni film Gérarda Millerja in Anaïs Feuillette pripoveduje o izjemni usodi ženske, ki je pri 20 letih postala slavna, pri 30 svetovna zvezda, pri 40 pa ikona. Sledi vsem etapam Dalidinega življenja in kariere ter z rahlo freudovsko analizo pojasnjuje razmišljanja ženske, ki je vedno sledila svoji želji.